Search

What is this ship's direction?

The article is in the Slovene language.


V zadnjih dveh letih se je moč odločanja precej skoncentrirala v vodstvu podjetja, ko večino odločitev sprejema direktor. Pa naj bodo te strateške, taktične, investicijske, kulturne ali pa razvojno naravnane - vse odločitve na ramenih posameznika pa naj bo ta vloga imenovana CEO, GM ali MD. Kdor tega ni doživel si težko predstavlja stres kako premagovati dnevne izzive, managirati pritisk od zgoraj in spodaj, dosegati večjo produktivnost navkljub kompleksnosti poslovanja in ne glede na spremembe okolja dosegati vedno višje cilje in si hkrati oblikovati prihodnost. Tako ne gre več naprej. Delati stvari na isti način in pričakovati drugačen rezultat je utopično. Nihče ne zna oz. ne zmore vsega sam.


Vedno večje je zavedanje, da profit ni edini kazalec uspeha ter, da samo gašenje požarov ni več dovolj. Ta tektonski premik v razmišljanju je postavil v ospredje pomembnost ljudi za uspeh danes in v prihodnje. Tako je HR dobil novo veljavo – dobil je mandat, da obrne »ladjo« v pravo smer in spremeni stvari na bolje. Kaj pa je prava smer? In kako do tja pridemo? Nič se ne zgodi čez noč.


Kot svetovalec se vedno vprašam - kaj je moja vloga v posamezni situaciji, kaj stranka pričakuje in kaj je moja dodana vrednost? Še vedno srečujem podjetja kjer so ljudje razumljeni najprej kot strošek, kot breme P&La, kjer se odločitve sprejemajo po principu »denar je pa denar« ... in potem take kjer so ljudje cenjeni, opolnomočeni in razumljeni kot kapital podjetja in investicija v prihodnost.

Pred kratkim se me je s svojim razmišljanjem dotaknil cenjeni kolega, ki ravno tako orje ledino na svojem področju. Lepo je povzel izkušnjo s katero se srečujemo mnogi, ki želimo spremeniti stvari na bolje – če gledamo na priložnosti samo skozi breme stroškov (in ne kot investicijo), ko samo stremimo k njihovem zmanjševanju, potem tako direktno vplivamo na raven doprinosa in učinka hkrati pa tudi na motivacijo ljudi, uspešnost partnerstev in nivo storitev. In spet smo tam – vrtimo se v istem krogu »tried & tested« željenega učinka in premika v pravo smer pa ni in ni.

Vse to razmišljanje je še podkrepil vzklik kolega iz tujine, da težko razume zakaj se potem podjetja še vedno lotevajo transformacij po modelu iz 80ih oz 90ih, ko je jasno, da ti ne delujejo več. Ni čudno, da nam ne uspe, če se na vse pretege trudimo zadržati »status quo«, ko vsaka sprememba pomeni grožnjo. Kako se tako sploh lahko premaknemo naprej? Kako lahko ta podjetja zasijejo v novi luči in postanejo bolj uspešna?

Vsaka sprememba se začne z izzivom – v nas samih, pri ljudeh. Drugih ne moremo spreminjati, spremenimo pa lahko sebe in naš pristop. Stopiti je treba iz mehurčka, iz cone udobja in pogledati navzven in naprej. Razumeti kje smo, si »naliti čistega vina» in razmisliti o priložnostih.


Premik naprej je odločitev, ki jo sprejme vsak zase. Tudi narediti nič je danes odločitev, ki ima svoje posledice. Premik naprej je odločitev, ki zahteva drznost, odločnost in pogum, zahteva tudi sprejemanje različnih mnenj in dejstev. Brez akcije pa se se ne zgodi nič – prevzeti je treba odgovornost, nadzor nad situacijo in ne samo reagirati. Le tako bomo postali bolj fleksibilni, prilagodljivi in tudi bolj odporni na izzive, ki so pred nami.


Navkljub temu, da se zdi da delamo korak naprej in potem dva nazaj ostajam optimistična, da bomo prišlji do željenega cilja. Treba pa je vztrajati, vlagati čas in energijo v doseganje »aha momentov« na poti do tja.